Prvi zapis, ki smo ga zasledili v Zgodovinskem izpisku iz Zemljiške knjige, je zavit v tančico skrivnosti pisave gotice in je zaveden davnega leta 1865.

Objekt je bil zasnovan na severnem vstopu v samo mestno jedro. Postavljen je bil ob mestnih vratih, naslonjen na srednjeveško obzidje, ki še danes poteka po sredini notranjosti in mu daje neprecenljivo zgodovinsko vrednost, ki pa žal skozi zgodovino življenja samega objekta ni bilo ohranjeno. Stavba je  zapisana v zakladnico zgodovinske dediščine in je zato pod budnim očesom spomeniškega varstva.

Po zaprašenih makadamskih cestah so se nekoč tod okoli vozili furmani s svojimi kočijami in konji  ter iskali nekaj za pod zob in prenočišče. Zato sta se leta 1899 g. Johan Schuller in ga. Marija Schuller odločila, da hišo odkupita in sprva odpreta mesarijo. To sta zaradi povpraševanja in takratnih potreb, ki so nastajale na trgu leta 1900, razširila v gostilno »Zum Sandwirth«.

 

Vendar že leta 1903 doživita nesrečo, ko je v mestnem požaru tudi njuno poslopje delno pogorelo. Gostilno kasneje obnovita in razširita v » Hotel Sandwirth-Schuller «, ki je bil za tisto obdobje res luksuzno zasnovan, saj je obsegal kavarno, restavracijo, dvorano za druženje, velik ograjen vrt, biljard, kegljišče, verando in 23 sončnih sob. Novi trakt poslopja je bil urejen s tekočo hladno in toplo vodo, s stranišči na izplakovanje, s centralno kurjavo v sobah in električno razsvetljavo.

V Stavbi so imeli lastno mesarijo, prekajevalnico mesa, mlekarno in tako skrbeli za samooskrbo. Tukaj je deloval tudi poštni in telefonski urad kot tudi telefon.

Ljudje so se tukaj ustavljali, okrepčili in osvežili, se družili. Nudili so preprosto, domačo, pristno hrano, dnevno sveže pivo iz soda ter južnoštajerska in dalmatinska vina.

Leta 1945 takratna država FLRJ izvede nacionalizacijo premoženja, ki kasneje na podlagi uredbe vlade FLRJ preide v splošno ljudsko premoženje in leta 1950 pod upravljanje Okrajnega ljudskega odbora v Slovenj Gradcu.

1959 se na podlagi pravnomočne odločbe Okrajnega ljudskega odbora v Slovenj Gradcu zaznamuje kot upravni organ »GOSTIŠČE POHORJE« v Slovenj Gradcu. Gostišče je bilo vedno dobro obiskano, znano po prijaznosti, domačnosti, preprosti tradicionalni kulinariki in predvsem po dobrih malicah.

V osemdesetih letih 20. stoletja je bilo Gostišče Pohorje pod okriljem podjetja Kompas–Hoteli temeljito prenovljeno in preimenovano v Kompas Hotel Pohorje, kateri je  veljal za enega glavnih nosilcev gostinske in prenočitvene dejavnosti v Slovenj Gradcu.

Vodstvo turistično-poslovnega sistema Kompas Jugoslavija v Ljubljani je leta 1990 sprejelo odločitev, da bodo Hotel Pohorje prodali in z denarjem od kupnine poravnali tudi anuitete za pred leti zgrajen Hotel Kompas v Slovenj Gradcu. Žal je ta odločitev za samo stavbo kot tudi za njen namen in dolgoletno uspešno prenočitveno in gostinsko  tradicijo pomenila njen počasen, a vztrajen propad.

Na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji je bil leta 1996 hotel Pohorje vrnjen družini Schuller oziroma njihovim dedičem, ki ga leta 2009 prodajo g. Vrabl Andreju. Ta kasneje preide v solastniški delež v sodelovanju s Colonio družbo za upravljanje z nepremičninami d.o.o. iz Maribora.

V tem obdobju je v objektu delovala le točilnica, ostal je brez oskrbe in vzdrževanja, zato ga je zob časa že pošteno načel.

21.08.2017 Hotel Pohorje odkupi podjetje Kompani – strojne inštalacije, posredništvo, trgovino in svetovanje d.o.o. iz Slovenj Gradca.

IN TO SMO MI, ki želimo tej sramotno propadajoči zgradbi, odkupljeno v veliko slabšem stanju kot je bilo sprva videti, vrniti njen izgled, namen in predvsem zopet vdahniti življenje. To izkazujemo z veliko mero skrbnosti in ljubezni, posvečamo pa se vsakemu detajlu, saj se zavedamo, da smo prevzeli bogato izročilo preteklosti, ki ga bomo skrbno varovali in ohranjali še naprej. Želimo namreč, da se boste pri nas povezali s preteklostjo in se zazibali v romantično nostalgijo začinjeno s kančkom sedanjosti.

VIRI:

-Zgodovinski izpis iz Zemljiške knjige

-arhiv RS arhiv Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (TOI) v Ljubljani

-časopis Delo-članek 1937 (g. Jože Potočnik)

-časopis Delo-članek 1983 (g. Jože potočnik)

-časopis Delo- članek 1990 (g .Jože potočnik)

-slike: g. Jože Potočnik, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Koroški pokrajinski muzej